Dolgo sem mislil, da je moj glavni problem v tem, da nečesa ne zmorem. Da sem premalo discipliniran, premalo stabilen, premalo odrasel, premalo odporen. Da se mi stvari zalomijo zato, ker sem v osnovi nekako nezmožen.
Sčasoma pa se mi je začel kazati drugačen vzorec. Morda problem ni le v nezmožnosti. Morda je del problema tudi v tem, da sposobnost sama po sebi postane notranje nevarna.
To je težko priznati, ker se sliši protislovno. Človek naj bi si želel napredka, več sposobnosti, več samostojnosti, več vidnosti. A pri meni se pogosto zgodi, da ravno trenutki, ko nekaj naredim dobro, nekaj zaključim, nekaj premaknem ali pokažem znake kompetentnosti, sprožijo nemir, odpor, umik ali celo samosabotirajoče impulze.
Kot da bi v meni obstajal notranji konflikt med dvema prepovedma:
Ne ustvarjaj dokazov, da si sposoben. Ne ustvarjaj dokazov, da nisi dovolj sposoben.
Prva prepoved pravi: če pokažeš sposobnost, boš postal viden. Če postaneš viden, te lahko drugi ocenjujejo, uporabljajo, od tebe pričakujejo več ali te ponovno zavrnejo. Sposobnost tako ne pomeni le olajšanja, ampak tudi izpostavljenost.
Druga prepoved pravi: če nekaj narediš nepopolno, bo to dokaz proti tebi. Dokaz, da si res zaostal, neustrezen, neroden, nestabilen ali manjvreden. Zato tudi poskus sam postane nevaren.
Tako nastane ujetost. Če ne delam nič, se potrjuje občutek nezmožnosti. Če delam, se izpostavim možnosti presoje. Če mi uspe, se pojavi strah pred vidnostjo in pričakovanji. Če mi ne uspe, se pojavi sram. V obeh primerih je živčni sistem v stanju ogroženosti.
Pri tem ne gre nujno za zavestno odločitev. Ne gre za to, da bi človek racionalno želel sabotirati svoje življenje. Gre prej za globoko naučen zaščitni mehanizem. Če je bila v preteklosti sposobnost povezana z izkoriščanjem, nerazumevanjem, pritiski ali pomanjkanjem prave podpore, lahko notranji sistem začne sposobnost doživljati kot nevarno stanje.
V takem primeru uspeh ni samo uspeh. Uspeh lahko pomeni novo raven pričakovanj. Lahko pomeni večjo izpostavljenost. Lahko pomeni, da stara identiteta — identiteta nekoga, ki je zadaj, poškodovan ali nezmožen — začne razpadati. In čeprav je ta identiteta boleča, je lahko obenem znana. V njej je določena vrsta predvidljivosti.
Sposobnost pa odpre neznano.
Odpre vprašanja: Kaj zdaj? Kaj če sem res sposoben? Kaj če bi lahko živel drugače? Kaj če bom viden in kljub temu ne bom sprejet? Kaj če bodo drugi od mene želeli samo funkcijo, ne pa mene kot celote? Kaj če bom moral vzdrževati podobo sposobnosti tudi takrat, ko bom izčrpan?
Zato je lahko trenutek po uspehu psihološko zelo občutljiv. Navzven je nekaj zaključeno. Navznoter pa se lahko začne aktivacija. Pojavi se nemir, praznina, razdražljivost, potreba po umiku, težnja k razvrednotenju doseženega ali impulz, da bi se novonastalo stanje porušilo.
To imenujem post-uspešna aktivacija.
Ne gre za nehvaležnost. Ne gre za lenobo. Ne gre za pomanjkanje ambicije. Gre za to, da notranji sistem še ne zna varno prebivati v dokazih lastne sposobnosti.
Če je človek dolgo živel z občutkom, da je “pokvarjen”, “zaostal” ali “ne dovolj zmožen”, potem vsak dokaz nasprotnega ne prinese nujno takojšnje olajšave. Lahko najprej prinese motnjo v identiteti. Nova možnost se mora nekako vključiti v notranjo sliko o sebi. In če za to ni dovolj varnosti, se lahko pojavi potreba, da se dokaz uniči, skrije, razvrednoti ali da se ustvari nov dokaz stare zgodbe.
V tem smislu samosabotaža ni vedno želja po propadu. Pogosto je poskus vrnitve v znano notranje stanje. Čeprav je to stanje boleče, je predvidljivo. Človek se vrne v vlogo, ki jo pozna: vlogo nekoga, ki popravlja škodo, se sramuje, začenja znova in ostaja v znani razlagi samega sebe.
To pa ima visoko ceno. Vsakič, ko se sposobnost kaznuje, se okrepi stara notranja pogodba: bolje je ostati manjši, manj viden, manj cel, manj izpostavljen. Bolje je ne ustvarjati dokazov, ki bi lahko spremenili življenje.
Zato zame delo ni samo v tem, da naredim več. Delo je tudi v tem, da zdržim bližino tega, kar je že narejeno. Da ne pobegnem od dokazov lastne sposobnosti. Da ne zahtevam od sebe takojšnje preobrazbe. Da ne spremenim vsakega dosežka v preizkus celotne osebne vrednosti.
Morda je pomemben korak prav ta: dovoliti, da nekaj dobrega obstane.
Ne kot dokaz popolnosti. Ne kot obveza, da moram od zdaj naprej vedno delovati bolje. Ne kot povabilo drugim, da od mene zahtevajo več. Ampak kot en konkreten znak, da je v meni tudi sposobnost.
Sposobnost ne sme pomeniti izgube meja. Če nekaj znam, to ne pomeni, da sem neomejeno razpoložljiv. Če nekaj naredim dobro, to ne pomeni, da moram takoj nositi več. Če se premaknem naprej, to ne pomeni, da moram zanikati svojo občutljivost, utrujenost ali potrebo po strukturi.
Morda je bolj zdrava identiteta nekje med dvema skrajnostma. Ne “sem nezmožen” in ne “zdaj moram biti brezhibno sposoben”, ampak:
Sposoben sem v določenih pogojih. Moja sposobnost potrebuje varne okvirje. Napredek potrebuje čas za integracijo. Vidnost potrebuje meje. Uspeh potrebuje pristanek.
To pomeni, da po uspehu ni vedno najbolje takoj nadaljevati, širiti, deliti ali dokazovati še več. Včasih je treba najprej umiriti sistem. Dovoliti zaključeni stvari, da obstaja. Biti nekaj časa ob njej brez presoje. Ne ocenjevati je prehitro. Ne popravljati je kompulzivno. Ne uporabljati je kot dokaz, da sem zdaj popolnoma drugačen človek.
Samo pustiti jo pri miru.
To je morda majhna stvar, a zame je velika. Ker pomeni, da se učim novega odnosa do lastne sposobnosti. Ne več kot do nevarnosti, ki jo je treba skriti ali uničiti, ampak kot do nečesa, kar lahko počasi postane del mene.
Ne gre za to, da bi moral nenadoma verjeti vase. Gre za nekaj tišjega in bolj konkretnega:
Lahko naredim nekaj dobrega. Lahko se ob tem počutim izpostavljeno. Lahko ne vem, kaj to pomeni za mojo identiteto. In kljub temu tega ni treba uničiti.
Morda se sprememba začne prav tam, kjer človek prvič ne kaznuje svojega napredka.
Tam, kjer dokaz sposobnosti ostane.
In človek ob njem ostane tudi sam.