Terapevtka mi je pred nekaj tedni predlagala, naj ob trenutkih, ko začutim potrebo po sladkem, poskusim kdaj narediti še kaj drugega. Ne kot prepoved, ampak kot vmesni korak. Da ne bi vedno sledila prvi želji, ampak bi preverila, ali v resnici potrebujem čokolado, počitek, pogovor ali samo spremembo prostora. Ta predlog se mi je zdel zelo dober, ker sem tudi sama opažala, da ne jem vedno iz lakote. Včasih jem, ker je ura tri, včasih zato, ker je bila ura tri že pred pol ure, pa sem vmes nekaj pozabila, včasih pa samo zato, ker je nekaj že odprto.
Prvič sem to preizkusila isti večer. Po večerji sem si zaželela nekaj sladkega, vendar nisem šla takoj do omarice. Sedla sem na kavč in nekaj minut opazovala željo. Sprva sem mislila na čokolado, nato na službo, potem na to, da bi morala oprati dve skodelici, nato spet na čokolado. Po desetih minutah sem spila kozarec vode in pojedla mandarino. To sem razumela kot majhen uspeh.
Pozneje sem vzela dve napolitanki, vendar je bilo med prvo željo in njima že precej časa. Celoten postopek torej ni bil več avtomatičen. Tudi drugo sem pojedla počasneje.
Od takrat skušam ta vmesni prostor vaditi precej redno. Včasih grem na balkon, včasih si naredim čaj, včasih odprem hladilnik, ga pogledam in ga zaprem. To zadnje je presenetljivo učinkovito. Če ga pozneje ponovno odprem, je situacija že drugačna, saj je vmes minilo nekaj časa in odločitev ni več ista. Terapevtka je govorila prav o prekinitvi avtomatičnega odziva, zato se mi zdi, da sem tukaj naredila velik napredek.
Zanimivo mi je postalo tudi vprašanje, kaj je dejansko lakota. Pred dnevi sem bila po kosilu povsem sita, pa sem si čez petnajst minut zaželela nekaj sladkega. Najprej sem sedla, zaprla oči in nekaj minut samo dihala. Potem sem si skuhala kavo. Potem sem ugotovila, da mi manjka nekaj malega zraven kave, kar je pri kavi precej običajno, in sem vzela kos peciva. Razlika je bila v tem, da sem zdaj razumela, zakaj ga jem.
Na zadnjem srečanju sem terapevtki povedala, da se počutim bolj umirjeno glede hrane. Pomaga mi predvsem občutek, da se mi ni treba ničemur takoj odpovedati. Samo počakati moram. Prej sem hitro dobila občutek, da obstajata samo dve možnosti: ali nekaj pojem ali pa se borim sama s sabo. Zdaj je vmes več možnosti.
Lahko se sprehodim po stanovanju. Lahko pospravim predal. Lahko pokličem mamo.
Pred kratkim sem po pogovoru z njo ugotovila, da sem skoraj eno uro zdržala brez sladkega. To me je precej razveselilo. Potem sem pojedla dva kosa kruha z marmelado, ker je bila ura že pozna in nisem hotela iti spat lačna. Marmelada je bila bolj praktična rešitev, ker je bil kruh nekoliko suh.
Mogoče sem bila prej do sebe preveč stroga. Če na primer pojem pet piškotov, ni nujno, da sem jih pojedla “naenkrat”. Med prvim in drugim je lahko minilo sedem minut, med drugim in tretjim sem lahko pomila krožnik, četrtega pojedla med branjem, petega pa sprva nameravala pustiti za naslednji dan. To so vendar različne okoliščine in zdi se mi prav, da jih ne združujem samo zato, ker so bili iz istega paketa.
Največji napredek je verjetno v tem, da hrana ni več prva stvar, na katero pomislim ob vsakem neprijetnem občutku. Včasih je druga. Včasih tretja. Pred dnevi sem bila precej napeta in sem najprej šla pod tuš, potem poslušala glasbo in šele nato opazila, da sem lačna. Res je, da sem med poslušanjem pojedla pest grozdja, ampak grozdje sem imela že prej na mizi. Bilo je samo tam.
Mislim, da terapevtki precej zaupam. Njene predloge skušam vzeti resno in jih prilagoditi tako, da jih lahko dejansko živim. Zdaj veliko redkeje jem brez premisleka. Najprej preverim, kaj potrebujem, počakam nekaj minut in si pustim možnost, da izberem drugače.
Včasih izberem isto stvar, ampak drugače.